Sounding Spomenik: Sledi spomenina — Manja Ristić – Popina (koncert in vizualizacija v živo)

Manja Ristić, performans, zvok & terenski posnetki

Jernej Babnik Romaniuk, terenski posnetki

Lina Rica, vizualije v živo

Večkanalni avdiovizualni performans Popina / Sounding Spomenik izhaja iz terenskih posnetkov zvočne umetnice Manje Ristić in Jerneja Babnika Romaniuka, ki vzpostavljajo zvočno jedro dogodka kot nekakšen »arhiv prostora«, ujet med spominom, akustiko in krajino. Ti predposneti zvočni sloji se v živo prepletajo z manipulacijo objektov, kontaktnih mikrofonov, hidrofonov violine ter subtilnih elektronskih atmosfer, kar ustvarja dinamično in odprto kompozicijo. Performans v dialogu z vizualizacijami Line Rica deluje kot poslušalski ritual, v katerem se monumentalen spomenik ne le predstavlja, temveč znova zazveni kot živ, resonanten organizem.

Spomenik Popina, ki ga je zasnoval Bogdan Bogdanović in je bil dokončan leta 1981, stoji na hribu Nebrak nad vasjo Štulac kot kiparsko premišljevanje o enem najzgodnejših in najbolj pomensko obteženih spopadov druge svetovne vojne v Jugoslaviji. 13. oktobra 1941 so se močno številčno prekašane partizanske enote iz vrnjaško-trsteniškega odreda in kraljevaškega odreda spopadle z napredujočo 717. nemško pehotno divizijo v tem, kar pogosto opisujejo kot prvi popolni čelni spopad med partizanskimi silami in Wehrmachtom. Bitka je bila krvoločna, kratka in je terjala veliko žrtev. Pomenila je začetek nemške protiofenzive proti kratkotrajni Užiški republiki, prvemu osvobojenemu ozemlju znotraj meja nemškega rajha. Bogdanovićev odziv na ta del zgodovine je bil vse prej kot zmagoslaven. Oblikoval je pokrajino kamnitih stražarjev, izklesanih iz temnega gabra, razporejenih v nizu poravnav, ki se odpirajo in zapirajo kot reže. Trikotne, krožne, luknjaste in gromozanske oblike spominjajo tako na starodavne nekropole kot na futuristične ruševine. Upirajo se dobesedni razlagi, saj je Bogdanović menil, da bi morali spomeniki spodbujati razmislek, ne pa narekovati pomena, in ponujati prostor, kjer se je mogoče približati spominu, ne pa ga zaužiti. Njegovi spomeniki pogosto delujejo kot orodja zaznave in Popina pri tem ni nikakršna izjema. To je kraj, kjer obiskovalka_ec postane del kompozicije. Osrednja komora, akustično izjemen krožni prostor, deluje kot resonator. Njena geometrija zbira zvok in ga vrača v telesu obiskovalke_ca. Kamen vsrka toploto, svetlobo in vibracije, kar ustvarja čutno gostoto, ki je neločljivo povezana z arhitekturno logiko spomenika. Tihi šum ceste v daljavi nežno drsi po razpokah med velikimi granitnimi kockami. Julijsko sonce je neusmiljeno; zenit ohranja prostor okoli spomenika v gostem pergamentu vročine in svetlobe. Narava je zanemarjena, a hkrati bujna in skrivnostna. Nenavadne poti skozi neprehoden gozd v svojih žepih skrivajo sence. Brutalistični spomeniki Jugoslavije niso zgolj to, temveč tudi politične izjave vtisnjene v kamen. Ker so bili zgrajeni v času poznega jugoslovanskega socializma, odražajo trenutek, ko si je država prizadevala artikulirati kolektivno antifašistično identiteto skozi umetnost. Vendar pa je Bogdanovič, ki je pozneje postal glasni kritik nacionalizma in avtoritarizma, svojemu delu vdahnil dvoumnost. Njegovi spomeniki se upirajo propagandi. Ne poveličujejo same vojne. Namesto tega upodabljajo krhkost človeškega boja, ceno upora in etični imperativ spominjanja. V dandanašnji razdrobljeni politični krajini, ko je spomin na drugo svetovno vojno pogosto bodisi zanikovan bodisi izrabljen ali zapostavljen, Popina stoji kot opomnik na to, da spomin ni negibna dediščina, temveč aktivna kulturna praksa. Delna zanemarjenost spomenika, njegove zaraščene poti in obledelost njegovega nekoč jasnega simboličnega programa pričajo o spreminjajoči se politiki spominjanja v postjugoslovanskem prostoru. Projekt Sounding Spomeniks ponuja nadvse sodoben način angažmaja. Z aktiviranjem spomenika skozi zvok, improvizacijo, odmev in pozorno poslušanje projekt oživlja kraj, ne da bi mu vsiljeval novo zgodbo. Spomenik obravnava kot živi zvočni organizem, ki je zmožen dialoga. Sem smo prišli z namenom, da podarimo svojo prisotnost, da preučimo vozle, kjer se križajo preteklost, sedanjost in prihodnost. V Popino smo prišli iz spoštovanja do boja proti zlu, do življenj, ki so bila žrtvovana za svobodo, da bi se poklonili kulturi, ki je na tako znanstven in veličasten način ohranila spomin. Gesta prisotnosti, poslušanja je sama po sebi politična. Upira se krhanju pomena, ki ga prinaša zapostavljanje. Opušča dojemanje spomenika kot tihe priče. Akustični čudež, glavna okrogla komora Popine, obravnava zvok na resnično veličasten način. Biti v njej in igrati v njej se je za vedno vtisnilo v moje telo. Bistvo Bogdanovićeve vizije je bilo, da moramo spomin občutiti, ne zgolj poznati. Popina nam razkriva, da je spomin pripravljenost stati na pragu med časi, kraj, kjer preteklost odmeva v sedanjost in kjer je prihodnost odvisna od naše sposobnosti spominjanja s skrbnostjo in kompleksnostjo, odprtost za sprejemanje njenih zahtev po celjenju in preobrazbi. Naš prispevek je bil globoko angažiran, nežen, a odmeven; galerijska predstavitev zbranih doživljanj in gradiv bo predočila vpogled v to onostransko srečanje, ki je odprlo nova vrata v naših mislih – in jih nikoli ne bo zaprlo. Manja Ristić, april 2026