En–Knap & Rita Góbi: Rez

Koreografski jezik Rite Góbi se giblje med linijami in valovanjem, formo in energijo, geometričnim in abstraktnim, nasičenostjo in minimalizmom. V teh kolizijah Góbi zanimajo predvsem prostori diskontinuitete, kjer se material odbija, lomi in kjer vznika potencialnost. Pri tem raziskovanju koreografinja vztraja v zadostnosti teles, opazovanju njihove umeščenosti in ne/povezanosti v skupnem prostoru obstoja. Dramaturški prelomi tako nikoli ne izhajajo iz zunanjih intervencij, ki bi vnašale spektakelsko dimenzijo predstavi, temveč iz notranjih prekinitev osnovnih gradnikov predstave – gibalnega materiala, elektronske glasbe in oblikovanja svetlobe – ter njihovih sredstev in smotrov.

Fizična poezija šestih teles se odvije v hipnotičnih ciklih privlačnosti in odbojnosti, povezuje jih intenziven, zavezujoč ritem. Skozi drobne gibe se pred gledalčevimi očmi porajajo in raztapljajo arhetipske krajine in biotopi, oblikovani z osupljivo futuristično atmosfero, ki deluje nezemeljsko in hkrati globoko človeško.

Topologija »Reza« se vzpostavi in izgine, oblikuje in preoblikuje skozi motnje, ki povzročajo reze. Kot v primeru Möbiusovega traku so ti rezi paradoksalni: spreminjajo topološki prostor, ne da bi ga zares pretrgali. Kar razkrivajo, je množica vrzeli, kjer rez paradoksalno deluje kot lepilo, ki veže praznino v vedno novih oblikah, odnosih in pomenskih razmerjih, dokler se ne pojavi nov dogodek, ki znova zareže v kontinuum.