Ženske, ki si dovolijo jokati

”Blagoslovljene so ženske, ki si dovolijo jokati. Bale so se svoje bolečine, a prav njen krik jih je prebudil iz sna, iz zlate kletke prilagajanja. Lepe so njihove solze, dragocene ustvarjalke poti iz brezčutja, svetlobne vodnice v svobodo, iz otopelosti v živo življenje.”

Predstava Ženske, ki si dovolijo jokati je zgodba o vračanju domov, vase, spletena iz umetnosti poezije, filma, giba in alkimije zvoka. Je pripoved o lepoti žalosti, o vračanju dostojanstva čutenju in priznavanju svetosti tudi temačnim delom v sebi, tistim, ki smo se jih naučili sramovati. Ne govori le o preseganju notranje teme, temveč o pogumu, da vstopimo vanjo, v njeno skrivnost in neprijetno prisotnost ter o pripravljenosti sprejeti celovitost življenjske izkušnje. Predstava pripoveduje o ženskah, ki si dovolijo videti v temi, se spustiti v svoje arhetipske globine in bolečine ter iz njih prinesti nekaj živega, pozabljenega, magičnega, sočutnega in nežnega. V sebi znova odkrivajo moč ljubezni, ki se napaja iz notranjega vira.

Ustvarjalci:

Romana Aniya Ercegović, avtorica predstave, poezije, scenarija, režiserka, dramaturginja, organizatorka in interpretatorka pesmi na odru in v videu

Vesna Kukić Amai, alkimistka zvoka, giba in interpretatorka pesmi

Anna Budzowska, ustvarjalka art videa in fotografij

Stanislava Vauda Benčevič, kostumografinja

Mojca Marija Bedenik, sopranistka in avtorica glasbe v videu

V videu igrajo: Vesna Kukić Amai, Mojca Moana Kolar, Mojca Marija Bedenik in Romana Aniya Ercegović

John McCurdy, tehnična pomoč in montaža videa