Arhitektura v živo: S kolesom po Poti spominov in tovarištva

Izhodišče kolesarske poti bo Tržaška cesta, vodeni ogled bomo nadaljevali po POTi skozi Koseze, Litostrojsko naselje, sosesko BS3, Žale in Jarše do Šmartinske ceste. Prof. Janez Koželj bo na ogledu predstavil več različnih ureditev, obnovljenih spomenikov in problematičnih odsekov.

Vodi: prof. Janez Koželj

Pot spominov in tovarištva ali Pot ob žici je kulturno-zgodovinski spomenik oblikovane narave v obliki 32,5 km dolge poti okoli Ljubljane. Speljana je po trasi bodeče žice, ki je mesto obdajala med 2. svetovno vojno (1942–1945). Žične ovire je postavila italijanska armada z namenom, da osami odporniško gibanje v mestu in prepreči njegove stike z okolico. V sestavi obrambnega obroča je bilo 206 bunkerjev, utrjenih stražarnic, postojank in blokov.

Traso nekdanje žice je v petdesetih letih zakoličil arhitekt Vlasto Kopač, leta 1959 so po njegovih načrtih na nadzorne točke prehodov ob vpadnicah postavili 6 kamnitih obeliskov in nato do leta 1962 ob pot še 102 spominska kamna. V letih 1972–85 je na trasi žice potekala gradnja pešpoti in zasaditev drevoredov po načrtih arhitektov Mitje Omerse, Franca Kastelica in Jožeta Štoke. Leta 1985 so po načrtih celostne ureditve Poit spominov in tovarištva arhitekta Janeza Koželja s sodelavci postavili spominske jambore, smerokaze in informacijske table, izvedli rekonstrukcije nekaterih ostalin stražarnic in obeležje prve postavitve žice.

Pot spominov in tovarištva je skupinska stvaritev največjega zgodovinskega spomenika v mestu ter najmočnejša prvina njegove prepoznavnosti, saj so ga s prostovoljnim delom Ljubljančani večinoma zgradili sami. Spomenik, ki je bil kot spomin na okupacijo in upor, prvenstveno namenjen vsakoletnemu množičnemu partizanskemu pohodu ob žici, smo skozi čas uspeli preoblikovati v družbeni prostor za različna druženja in rekreacijo. V ta namen so bila na trasi urejena počivališča, igrišča in športni otoki. Ohranjanje in vzdrževanje sklenjenega zelenega obroča je nujno, da bi lahko spomenik opravljal svojo memorialno, družbeno in okoljsko funkcijo v zelenem sistemu mesta, saj obsega četrtino vseh njegovih parkovnih površin.

Janez Koželj (1945) je dolgoletni profesor za arhitekturo mesta in urbanistično oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Je avtor knjig Tipologija mestne stanovanjske arhitekture in njena sovisnost z morfologijo mestnega prostora/Vprašanja umetnosti gradnje (1987 in 1991, z A. Vodopivcem), Plečnikova Ljubljana (1996, z A. Hrauskym in D. Prelovškom) in Plečnik na tujem (1998, z A. Hrauskym in D. Prelovškom), Jože Plečnik – Dunaj, Praga, Ljubljana (2006, z A. Hrauskym in D. Prelovškom) in 2010 knjigo Maks Fabiani (z A. Hrauskym in M. Kambičem ). Kot mestni arhitekt in podžupan, pooblaščen za področje urbanizma in varstva okolja, je začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025, ki je podala smernice za Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana leta 2011. Uresničevanje njegove prostorske vizije je v zadnjih dveh mandatih Ljubljano prerodilo v živahno in lepo urejeno glavno mesto s preoblikovanjem javnih prostorov po načelih in metodah urbanističnega oblikovanja. Koželj je dobitnik mnogih nagrad in priznanj, med drugim priznanja častni član Zbornice za arhitekturo in prostor.