Arhitektura v živo: Uršulinska cerkev in modernizem

Vabimo vas na posebno vodstvo po Uršulinski cerkvi in samostanskem kompleksu, kjer se prepletata baročna dediščina in modernistične intervencije. Spoznajte zgodovino cerkve, njenega mogočnega pročelja, notranjih kapel in bogate zbirke likovnih del, ob tem pa odkrijte Plečnikove in Ravnikarjeve preobrazbe mestnega prostora. Prijave: [email protected] Uršulinke so v Ljubljano prišle leta 1702 na pobudo Jakoba Schella pl. Schellenburga in njegove žene Ane Katarine; par je kupil zemljišča, na katerih so nato po načrtih arhitekta Carla Martinuzzija leta 1713 začeli graditi samostanska poslopja, leta 1718 pa še cerkev. Ta ima mogočno pročelje s kolosalnimi tričetrtinskimi stebri, ki jih nad vencem krona borrominijevsko čelo z »gotskimi« nišami. Cerkvena ladja je dvopolna, s stranskimi serlianastimi kapelami in emporami nad njimi ter z obokom, značilnim za beneško arhitekturo. Cerkev sicer sodi v vrsto dvoranskih prostorov, a poudarek ni več na kupoli na križišču, temveč je bogato osvetljeni motiv kupole prestavljen v prezbiterij. Notranjščina je ostala neposlikana, tako da ohranjajo veljavo čisti arhitekturni členi, hrani pa vrsto pomembnih likovnih del. Veliki oltar iz let 1733–1744 je delo Francesca Robbe, med številnimi slikami v zbirki pa je treba omeniti sliko Santeja Perande in Mattea Ponzoneja (prej pripisana Palmi ml.), ki je nekdaj krasila veliki oltar kapucinske cerkve. Cerkveni zvonik je asimetrično pritisnjen k zadnji steni prezbiterija; ozki predprostor pred cerkvijo je v letih 1928–1932 nekoliko podaljšal arhitekt Jože Plečnik z ureditvijo Kongresnega trga. V os cerkve je postavil steber Sv. trojice, ki je prvotno stal na Ajdovščini. V sklopu obnove fasade je preuredil stopnišče z novim vstopnim balkonom, v notranjščini pa je oblikoval še oltar brezjanske Matere božje. V šestdesetih letih 20. stoletja je arhitekt Anton Bitenc prenavljal samostanski kompleks,z interpolacijami v notranjščini in prevotlitvami pritličja ob današnji Slovenski cesti. Na območju nekdanjega samostanskega vrta, ki je v 17. stoletju pripadal družinama Auersperg in Eggenberg, je arhitekt Edvard Ravnikar s sodelavci zasnoval Trg revolucije (danes Trg republike) – novo središče političnega, kulturnega in gospodarskega življenja Slovenije, moderno agoro (1960–1983). Na urbanistični ravni je v mestno podobo prinesel popolnoma novo merilo in prostor odprl meščanom. Na trgu je bil poleg dveh stolpnic in veleblagovnice Maximarket zgrajen tudi Kulturni dom Ivana Cankarja. Vodil bo dr. Miloš Kosec, arhitekt, ki deluje kot docent, predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Leta 2013 je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi. Deluje kot kustos in kot publicist. Je sokustos razstave »Naše lepo stoletje« – Uršulinska cerkev in modernizem v MAO.