Razstava fotografskih del Sanje Tosić: Sobitje

ART KUHA, valilnica umetnostnih in trajnostnih praks in društvo KVART, vabi na otvoritev razstave, ki bo na ogled do sredine marca:

Sanja Tosić je izkušena fotografinja, ki se v tokratnem razstavnem projektu poigrava s spajanjem in prekrivanjem človeških in živalskih podob ter razkrivanjen podobnih entitet oziroma karakteristik, ki jih fotografske podobe odsevajo. Sama poudarja, da njeno delo presega zgolj lovljenje in izražanje podob skozi medij fotografije; gre za nekakšno vizualno semiotiko – prepoznavanje ikoničnosti in simbolike zrcalnih znamenj človek-žival, ter razkrivanje nevidnih, a močnih vezi med živalskim in človeškim svetom. Živali predstavlja, ne le kot spremljevalke človeka, temveč tudi kot "simbole skritih plasti človeka, zrcalo neukročenih čustev, instinktov in arhetipskih energij, ki se skrivajo pod površjem vsakdanje človeškosti" (Sanja Tošić).

Aktualno delo opisuje kot "raziskovanje naše lastne notranje narave, kjer živali delujejo kot podaljšek človeške izkušnje, pa tudi kot opozorilo, da nosimo v sebi mnoge narave – nekatere nežne in domače, druge divje, nepredvidljive." (Sanja Tošić).

Metaforično prekrivanje človeških in živalskih lastnosti ter podob je že od nekdaj prisotno v ljudski kulturi, zlasti v ustnem izročilu in ljudskih pripovedih. Na to kažejo številne basni, v katerih so živali nosilci človeških karakteristik, čustev in dejanj. V tovrstnih zgodbah so razmerja pogosto enostranska – na primer, v basni se žival zlahka prelevi v človeško kožo, medtem ko človeka le redko najdemo v vlogi nosilca živalskih lastnosti in podob. Najpogosteje se to zgodi, ko je po sili razmer kakšen princ začaran v strašno in otožno zver ali premeteno žabo. Poosebljene človeške lastnosti, katerih nosilci so živali, vselej prevladajo; žival se obnaša kot človek, človek – četudi začaran v žival – še vedno ohranja status človeka.

To nas opominja na zgodovinsko nevidnost in zanikanje živali kot avtonomnih čutnih ter čustvenih subjektov z lastnimi karakteristikami. Ljudje živalim subjektivno pripisujemo lastnosti in jih s tem determiniramo. Ob tem se lahko vprašamo, v kolikšni meri nam je ljudem dosegljiva dešifracija podob živali oziroma v kakšni meri vztrajamo v okvirih antropocentrizma ter na živalski svet projiciramo lastna čustvena in čutna stanja.

V Sanjinih fotokompozitih pa smo priča bolj obojestranskemu procesu metamorfiziranja. Papiga se zlije z rdečelasko na podoben način, kot se rdečelaska zlije s papigo. Raznoteri podobi izražata podobne karakteristike ali simbolike, ki jih je avtorica ujela in izpostavila. V primerjavi z metaforičnostjo skozi zgodbe ali ilustracije deluje fotografija bolj plastično, bolj živo in prepričljivo. Vsekakor avtoričina dela odsevajo premišljene kombinacije in oblikovno dovršenost, s katero umetnica doseže spajanje čutnih svetov na način, da se obe upodobljeni entiteti poudarita in izrazita nekakšno skupno čutno zaznavno bistvo in vez.

Avtorica je bila za nekatera od razstavljenih del večkrat nagrajena, kar kaže, da za tovrstno fotografijo niso potrebni le izkušena fotografska roka in tehnološka oprema, temveč tudi tankočutnost, prepoznavanje ozadja podob, čustvenih stanj in karakteristik. To fotografinjo povzdiguje v umetnico, ki s svojim prepoznavnim slogom in izraznimi vrlinami posega v svet podob.

Tanja Plešivčnik Zelenko