Pot ob žici

V letu 2026, ko so aktivnosti številnih slovenskih muzejskih, raziskovalnih in strokovnih ustanov posvečene raziskovanju in predstavljanju arhitekta Vlasta Kopača (1913–2006), v MAO razstavljamo Kopačev projekt Poti ob žici. Pot, ki je z desetletji in z družbenimi menjavami spreminjala svoje ime – sprva Pot ob žici okupirane Ljubljane je postala Pot spominov in tovarištva, Aleja spominov in tovarištva, Zeleni obroč in nazadnje POT – je spomenik okupaciji in uporu. Je spomenik, vendar ne enkraten objekt, temveč prostor, ki skozi hojo omogoča ritual obeleževanja. Obenem pa je tudi rekreacijska površina, mestni park in športna infrastruktura. Pot ob žici je nedokončan in vedno spreminjajoč se projekt. Začel se je kot kolovoz, ki je vodil po sledeh okupirane Ljubljane, po trasi žice, ki je mesto v krogu, dolgem več deset kilometrov zaprla za 1117 dni in ločila od njenega zaledja. Pot je z desetletji dobivala nove obsege, pomene in ureditve. V 70-ih letih se je spremenila v alejo, 6 metrov široko peščeno pešpot z obdajajočimi drevoredi. V 80-ih letih je dobila novo vidnost z grafično podobo in poudarjenimi vhodi. V zadnjih desetletjih so jo dopolnjevali z oznakami, mostovi in drevesi.

Razstava se osredotoča na prvo etapo poti, na Kopačev projekt, na zakoličbo in označevanje, ki ga izpostavlja kot ključno gesto pri snovanju še danes razvijajočega projekta, kot njegovo izhodiščno točko. Po prvem partizanskem pohodu leta 1957, ko je bilo jasno, da je pot neurejena in tudi težko sledljiva, je Kopač izbral in zakoličil traso na terenu. Kako iz kolovoza narediti sprevod in iz ostankov plastnice spomina? Kopač je predlagal svetle kamne, ki bi “kot beli prsti po zeleni pokrajini opozarjali na žico”. Po njegovih načrtih so ob bunkerje postavili 102 stebra, osmerokotne kamne z vrisano žico golobje modre barve, ki so jih darovali delovni kolektivi delovnih organizacij. Na točke prehoda je postavil 6 spomenikov, bolj ambiciozno zasnovanih, h katerim je povabil različne kiparje. Stebri in spomeniki učinkujejo kot prostorski znaki, kot orientacijske točke, ki nam pomagajo premikati se skozi prostor in ga uporabljati tudi izven kolektivne rabe ob organiziranih pohodih. Pot podobno kot planinska pot, z uhojenostjo in z rdečimi pikami v terenu, postane prepoznavna, vidna in lahko sledljiva smer.

Razstava v formatu serije razstav Predogled predstavlja gradivo, ki ga MAO hrani v svoji zbirki, to pa dopolnjuje s fotografijami Dejana Habichta, ki skozi sistematično beleženje spomenikov berejo tudi našo zgodovino. Kopačevi spominski kamni tako postanejo ne le markacije v prostoru, temveč tudi v scenografiji naše polpretekle zgodovine, v kateri zaznavamo, kaj je prinesla tranzicija, kateri od delovnih kolektivov je še ostal in kako se je spreminjal njegov prostorski kontekst.