RAZSTAVA | Dante Buu: Tri srca in pet gadov

Dante Buu: Tri srca in pet gadov*

Serija performansov, ki ponovno uprizarjajo dela umetnic, predstavljenih na razstavi Kako naprej? iz zbirke Arteast 2000+

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM

03.–14.12.2024 | vsak dan med 17.00 in 19.00, vstop prost

Samostojna razstava Danteja Buuja Tri srca in pet gadov v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) izhaja iz vprašanja: Če si predstavljamo pet gadov kot spol, spolnost, raso, vero in geografijo, ki do neskončnosti zasaja svoje strupnike v tri srca - vsako od src pripada umetniku, umetniškemu delu in občinstvu - ali je mogoče v umetniškem delu resnično videti umetnost?

V iskanju odgovora je Dante Buu izbral performans.

V 11 zaporednih dneh bo tako ponovno uprizoril (reenactment) performanse umetnic iz zbirke Arteast 2000+ Moderne galerije, ki so trenutno na ogled v +MSUM-u: Marina Abramović, Maja Bajević, Vlasta Delimar, Alla Georgieva, Jenny Holzer, Sanja Iveković, Kwiekulik (Zofia Kulik in Przemysław Kwiek), Katalin Ladik, Natalia LL, Goranka Matić in Milica Tomić.

Kot zadnji bo na sporedu umetnikov performans in ti-ali umiraš srečen?, ki ga bo ponovno uprizorila umetnica Anita Wach.

• 3. 12. 2024 | Marina Abramović, Akt z okostnjakom, 2002/2005

Na goli Marini Abramović leži okostnjak. Oba sta posneta bočno; živo telo in mrtvo telo sta skoraj popolnoma poravnana. Lobanja in glava Abramovićeve gledata v isto smer. Rebra okostnjaka pritiskajo na njen prsni koš. Njeno dihanje je poudarjeno in okrepljeno. Medtem ko Abramovićeva vdihuje in izdihuje, hrbtenica, rebra in glava okostnjaka sledijo njenim gibom. Spekter življenja preveva kosti, medtem ko jim Abramovićeva vztrajno vdihuje življenje. Po njenih besedah je človeški okostnjak metaforičen prikaz »… poslednjega ogledala, s katerim se bomo vsi soočili,« kar se nanaša na smrt in časovnost, ki sta ponavljajoči se temi v njenem delu. Ko »oživlja« okostnjak, postaneta življenje in smrt vidna hkrati. – Arhivi Marine Abramović

Anatomski model človeškega okostja je za namene performansa posodila Univerzitetna knjižnica Maribor. Skelet je del Zbirke modelov organov človeškega telesa.

• 4. 12. 2024 | Maja Bajević, Drugim odžiram kruh, 2006

V mnogih državah govorijo o priseljencih kot o tistih, ki »nam odžirajo kruh« – kruh kot simbol obstoja, celo preživetja. Jemljejo nam službe, poročajo se z našimi fanti/dekleti, nepravično nam odvzemajo naše mesto. Glavna teza je, da ni dovolj kruha, dela, fantov/deklet, krajev itd. – priseljenci NAM jemljejo nekaj, česar nam že tako ali tako primanjkuje. Tovrstna ksenofobija je razširjena, zlasti v desničarskih vladah, kot opravičilo za sovraštvo. Performans je bil sestavljen iz dobesednega izvajanja tega, kar pravi izraz: drugim odžirati kruh. Kruh, narejen v Franciji.

Francoski kruh, a na povsem drugi ravni, kot referenca na delo drugega umetnika. Preoblikovala sem kruh, podoben tistemu, ki ga je Santiago Serra uporabil v svoji akciji 90 cm Bread Cube. Pojedla sem ga v javnosti med odprtjem razstave v Grand Palaisu v Parizu. Občinstvo mi ni smelo vzeti kruha. Na moje presenečenje so me obiskovalci precej agresivno napadli. Svoj kruh sem branila z vso močjo, ne da bi kadarkoli pogledala k občinstvu. – Maja Bajević

(Maja Bajević, “I’m Eating Somebody Else’s Bread”, b.d., majabajevic.com, dostopno na: https://majabajevic.com/im-eating-somebodys-elses-bread/)

• 5. 12. 2024 | Jenny Holzer, Truizmi (Toronto), 1982**

• 6. 12. 2024 | Sanja Iveković, Vaja dela mojstra, 1982

Umetnica je na odru ves čas performansa. V črni obleki z belo plastično vrečko na glavi nenehno pada in vstaja. Oder osvetljuje en sam reflektor, ki se prižiga in ugaša v enakomernem ritmu. Umetničino zvočno podlago sestavlja pesem Marilyn Monroe iz filma Avtobusna postaja skupaj z zvokom igralnega avtomata. Med performansom se pesem postopoma upočasnjuje, dokler Marilynin glas ni podoben moškemu. – Sanja Iveković

• 7. 12. 2024 | Vlasta Delimar, Poskus poistovetenja, 1979/2019

Poskus poistovetenja, hommage Jermanu 2019

19. 11. 1979 sem v prostorih kultne Galerije Podroom z Jermanom izvedla prvi performans, prvi javni nastop in prvi sodelovalni performans Poskus poistovetenja.

Na svoji goli telesi sva odtisnila besedo JA (slov. jaz). Tesno sva se objela, besedi sta se zlili, a pri tem postali zabrisani, neberljivi. Sprala sva madeže in ponovno odtisnila besedo JA.

Leta 2006 nas je Jerman zapustil. Zato sem si leta 2019 zamislila, da bom v duhu nekdanjega časa v istem prostoru kot pred 40 leti izvedla performans-happening skupaj z občinstvom ter ta dogodek posvetila Jermanu. Performans je zelo preprost. Na pečatu je beseda JA. Prosila sem občinstvo, da se poskusimo medsebojno prepoznati. Samo odtisniti morajo žig na določen del telesa. Sama sem odtisnila žig na del nekega telesa po lastni izbiri, nekdo iz občinstva pa je odtisnil žig na del mojega telesa, ki si ga je izbral sam. – Vlasta Delimar

• 8. 12. 2024 | Katalin Ladik, Blackshave, 1987

Performans Blackshave Poem Katalin Ladik (Novi Sad, Zagreb, 1978; Budimpešta, 1979; Baltimore, 1980) je radikalno predstavil vidnost ženske in njene identitete v nasprotju s kulturnimi klišeji in vzorci samopodobe, prikazovanja drugim, videnja s strani drugih in besedne/telesne komunikacije z drugim(i). V teh delih se je ženski položaj Katalin Ladik približal feminističnim stališčem o reprezentaciji ženskega telesa na področju ideološko motiviranih identifikacij s patriarhalno kulturo. Dekonstrukcija klišeja, ki obdaja žensko erotiko, dojeto kot erotiko ženske-objekta za pogled moškega-subjekta, je bila na primer izvedena v Blackshave Poem v obliki lažnega striptiza. Umetnica je simulirala goloto in spektakel striptiza. Oblečena v črne hlače in črno bluzo z ovratnikom si je nadela žensko spodnje perilo (modrc, hlačke), za povrh pa še ljudsko nošo. Njeni para-rituali slačenja in, na primer, pleskanja s peno za britje so bili neposredno povezani s črni oblačili, ki so pomenila goloto. – Róna Kopecky

(Róna Kopeczky, “Blackshave Poem | Forgotten Heritage”, b.d., Forgotten Heritage, dostopno na: https://www.forgottenheritage.eu/artworks/3814/blackshave-poem#11)

• 9. 12. 2024 | Goranka Matić, Tovariš-ica ženska: Portreti žensk, 1978

Danes že kultna fotografska serija Portreti žensk je bila del umetniškega programa mednarodne konference Tovariš-ica ženska: Žensko vprašanje – nov pristop? (Drug-ca žena: žensko pitanje – novi pristup?), ki se je odvilo v Študentskem kulturnem centru (SKC) Beograd leta 1978. To je bilo prvo avtonomno srečanje drugega vala feminizma, organizirano v ne-zahodnoevropskem kontekstu, v socialistični državi, in združilo je številne pomembne feministične teoretičarke in umetnice z obeh strani železne zavese. Proces fotografiranja je bil zasnovan kot preigravanje med dokumentiranjem in uprizarjanjem – ženske so se med fotografiranjem lahko odločile, kako bodo upodobljene, z odgovori na štiri vprašanja: Koliko si stara? Kakšno ime bi si želela zase? Kje bi rada živela? Kakšen poklic si želiš? Fotografirane ženske so bile v različnih starostnih obdobjih, z različnimi izkušnjami in kulturnimi ozadji. Na fotografijah so tudi nekatere udeleženke te konference in Goranka Matić kot Ira Fassbinder.

• 10.12.2024 | KwieKulik, Delovanja z glavo, 1987

Pred vstopom v sobo si mora vsak izmed občinstva za levo uho zatakniti rdečo zastavico (kot da bi bila cigareta). ONA in ON ležita na tleh, glavi, ki se privzdigujeta skozi sedežno ploskev stola, sta obrnjeni k občinstvu. Papirnati zastor razkrije drugi prizor. ONA sedi na tleh, z glavo v umivalniku. ON nalije vodo v umivalnik ter si umije obraz in noge. Nato prilije še več vode, tako da lhko ONA diha samo še na nos. ON se cinično smeji njeni nezmožnosti, da bi kaj rekla. Naslednji papirnati zastor odpre pogled na tretji in zadnji prizor. ONA in ON sedita na stolih. Vsak si na glavo natakne vedro (s preluknjanim dnom). Pomočniki napolnijo vedri z odpadki.

• 11. 12. 2024 | Alla Georgieva, Allina skrivnost, Kolekcija 2000, 2000

Moja dela navdihuje svet oglaševanja. Raziskujem kontrast med oglaševalskimi strategijami in resničnim življenjem. V seriji treh plakatov predstavljam svoje paranoidno življenje z izposojo nekaterih od orodij, s katerimi oglaševalci vplivajo na porabnike in ki sodijo v modno strategijo oponašanja »resničnega življenja«. Naslov dela se igra z imenom svetovno znane znamke perila Victoria’s Secret, Viktorijina skrivnost. Na plakatih delam reklamo za perilo, obenem pa »oglašujem« svoje lastno življenje. Na vseh treh plakatih doma kuham tradicionalne bolgarske jedi. Delo uporablja logotip in slogane, ki spominjajo na tiste iz slovitih oglasov za perilo. – Alla Georgieva

(Alla Georgieva, "2000- Alla's Secret /Collection 2000", 19. 4. 2012, Alla Georgieva/ Алла Георгиева Contemporary Art,Съвременно изкуство, dostopno na: https://allageorgieva.blogspot.com/2012/04/allas-secret-collection-2000.html?m=1)

• 12. 12. 2024 | Milica Tomić, Nekega dne namesto neke noči bo poblisknil rafal iz mitraljeza, če svetloba ne more priti drugače, 2009**

• 13.12. 2024 | Natalia LL, Sanjanje, 1987

Serija Sanjanje, ki se je začela 1978, je rezultat mojega zanimanja za vsakodnevno in trivialno kot področje umetniškega prodora. Programsko izumetničenost umetnosti, kot sem jo zastavila že prej, je mogoče uzreti skozi nekatera trivialna in vsakdanja dejanja, kot so prehranjevanje, sedenje ali dihanje. Tudi sanjanje je poskus umetniške formalizacije, katere snov sta običajnost in vsakdanjost. Nenavadno in dvoumno postane, ko ga vidimo v njegovih treh vidikih, ki jih lahko logično izpeljemo iz te »predstave«. Prvič, gre za preprosto dejanje spanja in sanjanja, ki je v tem primeru pospešeno in sproženo s farmacevtskim pripravkom. Sanje so potemtakem bistvo notranjega življenja te faze predstave, dostopne pa so samo spečemu. Drugi vidik je vizualni vidik, to je »zunanja« plast procesa sanjanja, ki je dostopna občinstvu. To zunanjo plast predstavljajo udeleženci, tj. priče in predmeti razstave v galeriji. Tretji vidik je nekaj, kar lahko opišemo kot poskus materializacije ali ustvarjanja ekvivalenta neresničnih sanj ali z drugimi besedami ustvarjanja fiktivnega dokumenta. Seveda se zavedam, da takšen proces ni popoln in celovit. Ta komentar in komentarji med predstavo so namenjeni odpravljanju njegovih pomanjkljivosti. To nam kaže, kako tesno je naše notranje življenje povezano z nami samimi in da je kot tako neprevedljivo. To predstavlja skrajni primer individualnost naših izkušenj, ki pripadajo samo nam in so neprevedljive. Naša sposobnost prenosa sporočil je omejena na stvari, ki predstavljajo tisto, kar je skupno naši družbeni zavesti, to je zunanji videz in zunanje materializacije. Vendar pa vse sanjske resničnosti posameznika obstajajo le kot ideja. Ta ideja po eni strani poudarja pomen resnične zavesti, po drugi strani pa kot pretvarjanje dodaja skrajne vrednote posameznikove zavesti na področje družbene zavesti. – Natalia LL

(Natalia LL, “Waking and Sleepin. Dreams, 1979”, 1979, prev. Małgorzata Możdżyńska-Nawotka, dostopno na: https://nataliall.com/en/waking-and-sleeping-dreams-1979/)

• 14.12. 2024 | Dante Buu, in ti – ali umiraš srečen?, 2021

Sanjalo se mi je o Borisu. Sedel je v sprejemnem prostoru vaše ordinacije in mi rekel: »Danes je razpoložen, saj pripravlja študente na tekmovanje.« In padlo mi je v oči, da medtem ko sem jaz čakal nate, si ti živel svoje življenje. Jaz sem v tvoji ordinaciji, in ja, si razpoložen, vendar ne zaradi študentov ali tekmovanja, ampak ker sem tam jaz. Bil si tako lep, s tistimi širokimi rameni in bicepsi, ki so se napenjali, ko si prekrižal roke pod prsmi in vtaknil dlani pod pazduhe. Zbudil sem se v solzah, takšnih, ki sprožijo hlipanje ... In vendar tako redko tečejo. Kakšna solza tu in tam, iz sanj, a v resnici si odšel in te zame več ni. Za vedno. – Dante Buu

(Dante Buu, “KB | Open Window, Dante Buu”, 2021, Künstlerhaus Bethanien, dostopno na: https://www.bethanien.de/en/exhibitions/open-window-9/)

Po zadnjem performansu, v soboto, 14. decembra ob 19:00, bo Dante Buu v seminarju +MSUM-a podal svoje izkušnje s ponovnimi uprizoritvami in performativno umetnostjo.

Dante Buu je umetnik performansa iz Črne gore, ki živi in ​​dela med Rožajami in Berlinom. Njegova praksa je ljubezen, neposlušnost, intimnost in svoboda ter kako nanje vplivajo in jih spreminjajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Z uporabo svojega telesa ter njegovih čustvenih in fizičnih transformacij kot glavnega medija Buujevega dolgotrajnega performansa, le-te prevzamejo obliko skulptur, instalacij, risb, fotografij, poezije v prozi in ročnega vezenja. V delih Danteja Buuja telesni dejanje ustvarjanja kot oblika neprenehnega delovanja ruši umetniške in družbene norme, kot so: zasebno nasproti javnemu, biti dober nasproti biti slab in dihanje nasproti dušenju.

Buu je zastopal Črno goro na 59. beneškem bienalu leta 2022, njegova dela pa so bila prikazana na številnih mednarodnih razstavah in festivalih, vključno z: Bangkok Art Biennial (2024); Vaje v zbirki (+MSUM, 2023); No Intermission (Inštitut Marina Abramović, Royal Theatre Carré, 2022); Young & Restful (MeetFactory, 2022); »thigh high« (Künstlerhaus Bethanien, 2021); NEXUS 1 (TBA Festival, PICA, 2019).

* Naslov je izposojen iz vzorca kilima, ki ga je umetnikova mati prinesla kot doto ob poroki.

** Performativna izjava.

*** Vse ponovne uprizoritve z dovoljenjem umetnic, ZW Foundation in Kulik-KwieKulik Foundation.

_

Foto: Lekuona