Vlado Stjepić: Noetovi vajenci

Od 15. jan do 03. maja 2026, od 9:00 do 18:00, Peterokotni stolp, Ljubljanski grad

Vlada Stjepića poznamo kot slikarja z izrazito dihotomično ustvarjalno prakso. V svojem opusu je temeljit in subtilen raziskovalec barve in njene prostorske razsežnosti, ki jo na drugi strani vzporeja s procesualnimi, stihijskimi in palimpsestnimi deli s tušem, ki oblikujejo samosvoje območje med risbo in sliko. Objekti v njegov opus vstopajo dialoško – ne vzpostavljajo zgolj internega, znotrajumetnostnega dialoga z lastno prakso, pač pa le-to postavijo v kontekst širšega družbenega razmisleka.

Tako je mogoče razumeti tudi Stjepićevo instalacijo Noetovi vajenci, ki z naslovom razstavljeni objekt nemudoma postavi v širši simbolni, kulturološko zaznamovan kontekst. Ladja, ki jo umetnik umesti v jedro prostora, ima v različnih kulturah, religijah in mitih arhetipski pomen s ponavljajočimi se vzorci. V zahodni kulturi in umetnosti njena simbolna vloga presega svetopisemsko interpretacijo, povezano z odrešenjem, preizkušnjo in obljubo. Skozi literarne klasike je postala metaforična podoba zadnje možnosti, (moralne) preizkušnje in kraj arhetipskega boja ter vztrajnosti. Takšna vstopa v kolektivni spomin z večnima podobama Ahabove barke iz Moby Dicka in Hemingwayevega trmastega starca, ribiča Santiaga. Nadaljevali bi lahko s podobami iz filmov in vse do sodobne umetnosti. Barka je kulturološki koncept in metafora, ki dandanes lahko ponazarja mikrokozmos človeške skupnosti, utopično kolektivno zatočišče na prostranem in negotovem terenu sodobnega sveta, ki ga pestijo apokaliptični strahovi vojn, okoljske krize, politični in socialni konflikti. V takšnih soočenjih ljudje nismo bolj opremljeni kot vajenci, ki se učijo predvsem iz napak in improviziranih rešitev.

Stjepićeva ladja je v vseh pogledih nepopoln, improviziran, »vajeniški« izdelek – skoraj breztežna košara iz topolovega furnirja, z vesli, ki so grablje, in jadri iz prepustne, transparentne gaze, ki so ločena od trupa. Bolj kot barka je ta objekt njena antiteza – konstrukcija disfunkcije, s tem pa tudi razgradnja njene ustaljene odrešenjske simbolike in romantičnega upa o prenovi in novih začetkih. Stjepićev objekt v resnici ni ladja, ampak njen privid in slepa pega v očesu človeštva. V najboljšem primeru je »delo v nastajanju« z odprtim koncem.

Kuratorka razstave: dr. Nadja Gnamuš

Foto: LEBENsKUNST, Schloss Neustein, Steinfeld