Prostor s potencialom premika

Umetniki_ce: Jaka Babnik, Primož Bizjak, Tomo Brejc, Bor Cvetko, Jon Derganc, Jošt Dolinšek, Jošt Franko, Lin Gerkman, Tomaž Gregorič, Ištvan Išt Huzjan, Valerija Intihar, Peter Koštrun, P L A T E A U R E S I D U E, Hana Podvršič & Lana Požlep, Peter Rauch, Lucija Rosc, Špela Škulj, Aleksandra Vajd, Ana Zibelnik & Jakob Ganslmeier + Paviljon (dela iz fotografske zbirke in fotoarhiva Moderne galerije po izboru sodelujočih umetnic in umetnikov)

Kustosinja: Ana Mizerit

Naslovna fotografija: 𝐓𝐨𝐦𝐚𝐳̌ 𝐆𝐫𝐞𝐠𝐨𝐫𝐢𝐜̌, 𝑷𝒆𝒓𝒊𝒇𝒆𝒓𝒊𝒋𝒂 481, 2022, 𝑑𝑖𝑔𝑖𝑡𝑎𝑙𝑛𝑖 𝑝𝑖𝑔𝑚𝑒𝑛𝑡𝑛𝑖 𝑖𝑛𝑘𝑗𝑒𝑡 𝑝𝑟𝑖𝑛𝑡 𝑛𝑎 𝑎𝑟ℎ𝑖𝑣𝑠𝑘𝑒𝑚 𝑝𝑎𝑝𝑖𝑟𝑗𝑢, 𝑙𝑎𝑠𝑡 𝑢𝑚𝑒𝑡𝑛𝑖𝑘𝑎

V središču pozornosti so dela umetnic in umetnikov, ki v refleksiji sodobne fotografske prakse in njenega nihanja med reprezentacijo in participacijo gledalca vključijo v drugačno časovno-prostorsko percepcijo, o kateri lahko razpravljamo v okviru koncepta heterotopije. Pojem se nanaša na fizične ali konceptualne prostore, ki obstajajo v stanju drugosti. Ker se nahajajo zunaj pravilnega položaja, so heterotopije obravnavane kot protipoložaji ali protikraji. Njihova značilnost je, da konvencionalno reprezentirajo in reflektirajo, hkrati pa tudi sprevračajo in transformirajo, zato služijo kot mesto možnega in novega.

Razstava Prostor s potencialom premika sledi razvoju v fotografskem mediju preko obravnavanja različnih fotografskih praks in pozicij umetnikov, kot izhodišče pa uporablja omenjeni koncept kot model ali metaforo pri obravnavanju različnih aspektov »nasprotnega«. Delom na razstavi je skupna gesta pogleda v iskanju neskladnega in nesorazmernega, v katerem se prekinjata navidezna kontinuiteta in »normalnost« vsakdanjega prostora.

Ob tem se razstava osredotoča na različne aspekte nasprotnega. Na eni strani se navezuje na spekter konceptualnih protiprostorov oziroma protipoložajev, v katerih se vzpostavlja določena topološka neskladnost, na drugi strani pa se kot element nasprotnega pojavlja tudi premislek o potencialu fotografije, ki se nanaša na konceptualno uporabo medija in njegovega gibanja med zgodovinsko vlogo in razvijajočim se postfotografskim stanjem. Dejstvo, da v njeni primarni funkciji razkrivanja sveta tudi fotografijo lahko definiramo kot »drugi prostor«, ki se kaže z vzpostavitvijo vrzeli med podobo in njenim pomenom, med potrjevanjem videnega in njegovo interpretacijo, pa je tretji vidik, ki ga izpostavlja razstava.

Poseben projekt na razstavi je vezan na fond fotografske zbirke Moderne galerije. V njem sodelujejo posamezne umetnice in umetniki, ki so ustvarili kumulativno okolje v prostoru Paviljona, začasne in fleksibilne konstrukcije, ki s svojo zasnovo prostora znotraj prostora, razstave znotraj razstave, omogoča raziskovanje in aktivacijo zbirke. Želeni izid ni rezultat vsake posamezne razstave, ampak množica perspektiv in zornih kotov, ki se ob tem vzpostavijo v relaciji do celotne postavitve, do ustvarjalne prakse umetnikov ter do zbirke, ki ni le predmet zaključene preteklosti ali kanoničnega razumevanja, ampak aktiven element sedanjosti, ki se lahko na nov in nepričakovan način navezuje na aktualni trenutek.