Boris Beja: Brik kolaps

Umetniški projekt Brik Kolaps je nadaljevanje in konceptualna razširitev projekta Plastik fantastik, ki ga je Boris Beja razvijal v zadnjem letu in prvič predstavil lani v Mestni galeriji Ljubljana. Z vsako novo realizacijo projekt miselno razširi, vselej pa reflektira dejstvo, da je svet preplavljen z brezmejno nakopičenimi stvarmi, ki poganjajo krogotok posedovanja in odmetavanja dobrin in njihovih embalaž, v katerem se skozi sprego med potrošnjo in onesnaženjem razodeva slaba bilanca družbe napredka in udobja. Tu se ne znajdejo samo odslužene in odvečne stvari, ampak tudi površinski, po-stvarjeni človeški odnosi, ki se merijo po koristi in kratkočasju, in jih, kot razmišlja umetnik, pogosto »zavržemo enako kot embalažo v zabojnike za smeti.«

Napis »kolaps«, ki se izrisuje kot besedilni element logotipa na Bejinih keramičnih objektih, je besedna igra, premetanka napisa s prepoznavne embalaže mleka, ki na duhovit in nemoralizirajoč način namiguje na prihodnost, ko svet preneha ustrezno delovati, ko odpove, izgubi zavest, ko kolapsira. Slednje napoveduje najverjetnejši okoljski scenarij, potem ko so posegi v naravne procese dobili geološke razsežnosti in s komodifikacijo narave ogrozili položaj človeštva na planetu. S pospešeno zamenjavo med naravnimi in umetnimi, sintetičnimi svetovi in prekinitvijo »naravne pogodbe« med človekom in Zemljo se antropocen spreminja v korporativni in odpadkovni kolonializem.

Kljub jasni refleksiji krize Brik Kolaps ne sodi med projekte okoljskega aktivizma in politične mobilizacije umetnosti v odnosu do ekologije, ki si za cilj postavljajo dekolonizacijo narave, ampak naslavlja tudi druge ravni materialnega sveta. Boris Beja embalaže ne obravnava le kot odpada, temveč v njej prepoznava priložnost za reartikulacijo kiparskega objekta in rehabilitacijo smeti v novih materialnih, estetskih in pomenskih formulacijah. Umetnost zmore učinkovati na osebno in družbeno vest, po drugi strani pa je, kot pravi umetnik, tudi sama onesnaževalka, ki akumulira materiale, stvari, poti in tako ali drugače porablja energijo, zato pod »kopreno onesnaženja« katarza ni mogoča. Mogoče pa je ponovno uporabiti razpoložljive materiale in v zavrženem najti priložnosti alternativnih prostorov in oblik izkušnje. Brik objekti so keramični multipli, narejeni po modelih plastificiranih kartonskih embalaž. Razstavljeni na enak način kot izdelki na prodajnih policah spomnijo na reistične artikle kolektiva OHO, ki so bili podobni »križanci med potrošniškim in umetniškim predmetom« in ki so s svojo avtonomno ontološko prezenco izenačevali svet ljudi in svet stvari, le da pri Beji ne gre za serijski postopek odlivanja vsakdanjih reči, ampak za spreminjanje in kiparsko raziskovanje njihove prostornine in površine. Zgodba Bejinih objektov se nadaljuje v video projekciji (nastali v sodelovanju z Jasminom Avdićem), kjer podoba objekta palimpsestno prehaja med izgradnjo in razpadom forme in drsi med stvarjo in njenim izginotjem. Na konceptualnem ozadju ikonične blagovne podobe Triglava z Blejskim jezerom se arhetipska ideja neokrnjene narave poetično razblinja v prikaz izginevajočega sveta in spreminja v reminiscenco, njen znak pa v prazen označevalec. Zanimivo je, kako Beja z estetskim preigravanjem običajne, banalne reči, embalažo spreminja v svojevrsten označevalec krožnih, kolateralnih učinkov in odnosov med stvarmi. Na reliefnih panelih, zlagankah iz srebrnih trakov, se recimo embalaža Tetra Brik pojavi kot navzven obrnjen žep, ki svojo nevidno notranjost poprisoti, tako da odpadek pa predela in uporabi kot nov gradnik. Bejo zanima liminalen prostor, vmesnost med enim in drugim stanjem, pa naj gre za zunanjost in notranjost, objekt in okolico, gmoto in iztis volumna ali za uporabo neuporabnega – prostor objekta obravnava v neprestanem prehajanju, pri čemer je tudi praznina entiteta, čeprav izpraznjena stvari, »vsebine« embalaže. V tej coni mejnosti čutno formo dobi tudi tisto, kar ni vidno prisotno, je pa dejavno in delujoče. V kontekstu umetnikovega projekta je to mogoče misliti tudi v luči simptomatične nestabilnosti in asimetričnosti razmerij v današnjem svetu, ki jih najbolj usodno povzema prav kolaps ravnovesja med družbenim in ekološkim.

Kuratorka: Nadja Gnamuš