Mojca Smerdu: Konkrecije

Mojca Smerdu je kiparsko razstavo zasnovala kot nasprotje med ročno izdelanimi glinenimi skulpturami in najnovejšimi deli, ki jih je deloma ustvaril stroj. Avtorica se v projektu osredotoča predvsem na vidik odtujevanja od narave in razmislek o naravnih procesih, ki jih v zadnjem času vse bolj nadzoruje človek.

Kiparsko snovanje Mojce Smerdu, uveljavljene umetnice, prejemnice nagrade Prešernovega sklada (2016), temelji na prvinskih, poenostavljenih organskih oblikah, ki izhajajo iz narave. Od osemdesetih let 20. stoletja ustvarja pretežno v glini, ki ji omogoča neposreden prenos občutij in razmišljanj v kiparsko materijo. Postopoma je izoblikovala tudi prepoznavno tehniko oblikovanja kipov, narejenih iz zgnetenih glinenih svaljkov, iz katerih premišljeno gradi vertikalno usmerjene oblike, ki se raztezajo od manjših dimenzij do monumentalnih velikosti.

Prostostoječe, ročno izdelane skulpture iz cikla Del nas (2000–2003) so na pričujoči razstavi postavljene v kontrapunkt z avtoričinimi najnovejšimi deli iz serije Konkrecije (2024), ki jih je deloma ustvaril stroj. Osnova male plastike je sicer naravni material – kamen nenavadne oblike, ki navidezno spominja na nekatera zgodnja kiparkina dela iz terakote in betona. Vendar je avtorica kamen, ki ima obliko nekakšnega konglomerata sprijetih kamnin, povečala in natisnila s 3D tiskalnikom za glino v različnih barvnih variantah. Stroj namreč uporablja podobno tehniko nanašanja materiala v številnih plasteh, a je ta – nasprotno kot ročno izdelane skulpture – podrejena programu, zunanjost kipov pa oblikovana enakomerno. Prav zaradi uniformnosti tridimenzionalnih printov je avtorica v zadnji fazi ustvarjalnega procesa obdelala površino kipov s spontanimi ročnimi potezami. S tem pa je skulpturam ponovno vdihnila videz organskosti in amorfnosti, ki je značilen za njen kiparski slog.

Kot je zapisala kuratorica razstave Nataša Kovšca je osnova avtoričinega projekta »po eni strani razkorak med ročnim ustvarjanjem in programiranim strojnim delovanjem, ki resda skrajša kreativni proces, a nikakor ne more nadomestiti ekspresije umetničine roke in njenega izraznega potenciala. Po drugi strani projekt nagovarja k razmisleku o nezadržnem tehnološkem napredku, vendar ne v smislu njegovega nasprotovanja, saj nove tehnologije in materiali širijo možnosti kiparskega/umetniškega izražanja. Mojca Smerdu se osredotoča predvsem na vidik odtujevanja od narave, ki se po njenih besedah s tehnološkim razvojem in robotizacijo le še stopnjuje. Zdi se pravzaprav, da ima izbor apnenca kot izhodiščne forme zadnje serije kipov metaforični pomen, saj ponazarja naravne procese, ki pa jih v zadnjem času ravno tako vse bolj nadzoruje človek.«

Mojca Smerdu (1951, Ljubljana) je leta 1974 diplomirala iz kiparstva pod mentorstvom profesorja Draga Tršarja. Kiparsko specialko je končala pri istem mentorju leta 1976. Njeno umetniško pot je močno zaznamoval oče Frančišek Smerdu, priznani kipar. Občutek za formo, ki ga je nosila v sebi, je s pridobljenim znanjem nadgradila in ustvarila prepoznaven kiparski opus. Svoja dela je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Med njenimi pomembnimi udeležbami velja izpostaviti 13. mednarodni bienale male bronaste plastike v Padovi (1981) ter 10. jugoslovanski bienale male plastike (1991). Za svoje delo je prejela več priznanj, med katerimi so študentska Prešernova nagrada (1976), Župančičeva nagrada mesta Ljubljane (2002) in nagrada Prešernovega sklada (2016).