Primož Pugelj: Začetek Novembra

Pugljeva dela se vsaj v enem segmentu spogledujejo s popartom in sodobnimi formalnimi rešitvami, četudi je kot kipar in mojster uporabe najrazličnejših materialov zasidran v kiparski formi. Ravno ta medprostor med sodobnimi umetniškimi prijemi in klasičnim kiparstvom se v nekem smislu sklada s samo ikonografijo maske v delu, kjer se površna, popartovska in postmodernistična agitpropovska funkcija sodobne umetnosti poveže z globinskimi premisleki o samih temeljih umetnosti – umetnosti, skozi katero mislimo, občutimo in zajemamo vizualnost v vseh njenih neskončnih oblikovno jezikovnih potencialih …

Primož Pugelj se predstavlja z izborom nekaterih njegovih tipičnih kipov – mask, ki so modelirane kot spolno nedoločljiv, čustveno neizrazen obraz, ki zre v nekakšno praznino bodisi z odprtimi bodisi z zaprtimi očmi. Ta meditativen, vase zaprt in hkrati (zaradi svoje čustvene nevtralnosti ter nedoločljive starosti) indiferenten, avtarktično pasiven obraz se v njegovem delu pojavlja v veliko večjem obsegu kot ostala ikonografija.

Njegove maske niso personifikacija neke osebe (ali lika), pri katerem bi nekaj »predstavljala« in bi v tem pogledu imela funkcijo določene prispodobe, kot je to v navadi, ko si masko nadenemo na obraz. Ne, ta maska je kip sam na sebi in v sebi in ta praznina »za« njim je ključ. Z njo ne bomo »pregnali zime«, ne bomo je mogli dati na svoj obraz pri »plesu v maskah«, ne bomo mogli prek gledališke igre ali kakšne druge oblike rituala pobegniti pred tem, kar nam določa bit kot taka.

Tisto, kar se dogaja pri Primoževih maskah, je prikaz nečesa, kar kljub neštetim maskam iz zgodovine, še ni bilo simbolizirano, ubesedeno, uprizorjeno ali upodobljeno. Umetnost poleg izraza določenega čustva skuša posegati v transcendenco golega bivanja. Bit sama na sebi ni ne prijazna ne grozljiva, ni niti zaveznik niti varuh, ki bi nas reševal pred ne-bitjo.

In pred Primoževimi maskami smo kot v nekem soočenju s tem stanjem: iztrganost iz konteksta uporabnosti, nevtralizirana izraznost in čustvenost, nekakšna »anestetična estetika« teh kiparskih del je tista globoka vez, ki nam govori s področja gole prisotnosti samega obstajanja, v katerega sicer tako težko prodremo.

Kustos: J. Kočica
Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana.

Foto: Uroš Abram